Bežimo od besed, kot da so strup.
Bežimo od pogledov, ki prebadajo naš jaz in prižigajo ogenj.
Gorimo, vsi gorimo, vsi gorimo, ker si le želimo biti človek.
Homo-človek, da, človek.

Zaobjemamo misel na jutri in ji prikrojimo krila.
Prikrojimo let, med zvezde, tja, k sreči, k upom.
K zrcalu noči, k ledenemu vodnjaku bisernega. 
K senci beli, k praznoti sončni, tja.

Kam me vodiš, iskalka biserov?
K vodnjaku, kjer bivam, kjer te spletam in. . .
Ah, daj, poskusi uzreti medlo biserno svetlobo,
poskusi se dotakniti planote, kjer puščam svoje sledi.

Saj v vodnjaku ni teme,
ni mračnjave, ki obliva džunglo sveta.
Ni kaosa, ni, in ni mračne gospe, sejalke absolutnega.
Tam so le biseri, čisti in z blago sapico brezmadežnega ozaljšani.

Bodi biser, ti poet, negibni sel resnice.
Napoji ljudstvo s svojo besedo, da bo pilo in kričalo po še.
Triumfiraj in zmagoslavno pobožaj svoje ovčice,
ne bodi skop, kajti beseda je biser, ti pa si le pika.

Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev)

---