| Napisal/a Pištin Frida, v ponedeljek, 27. mar. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Sneg, ki padal je to noč,
prehojene prekril poti,
prekril je vse tako rekoč,
zdaj drugačen svet se zdi. Prekril storjeno mojo sled,
ko videl sem te tam,
sladko kakor med,
tebe pa bilo je sram. Moje je srce prekril,
zapolnil je kotičke sreče,
zamedel upanje, ki tli,
naj pod odejo se duši. In ti si se spustila na kolena,
sneg ti sega do ramen,
zasnežena glava je ledena,
pogled temačen, neiskren. Misel je zaledenela,
pod koraki škripa čas,
kot žival, ki se boji odstrela,
nesrečo pili oster mraz. Medved, ki uživa zimsko spanje
in poskočen zajec,
dajeta na znanje, da bile so sanje
obešene na Lunin krajec.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
vvooodnarka 
