Od Klavdija KIA Zbičajnik
|
Srebrni lesket zvedavih širin, morju ukradenih romantičnih duš. V dlani se smuka oster pelin, prepleten v njega nežen beluš. Drobi se bel kamen žejnih oči, srka in ljubkuje se z vodno gladino. Podobe enosti nihče ne loči,
harmonično vdahnem v sebe milino. Tukaj sedaj sem trenutek obstoja, utripajoč drget v celoti vidljiv. Premetavaš se do poslednjega raja, nič več omejen in lahkotno vodljiv. Duši se zdaj morje in tiho ječi, solza zastane v navalu krvi. Dlaka pokončna peresno frči, ko galeb mi ljubkuje nravi. Jaz nimam telesa na robu predaje, nisem nihče v valovih strasti. Jaz sem vse tisto kar se zamaje, lahkoten bel flek na trdni peruti. Letim skozi čas in nosim tebe, jemljem in dajem skalo skomin. V delčkih popijem vse okrog sebe, mnogo naprej od vseh bolečin. Komentiraj pesem na forumu. (29 komentarjev) |