Napisal/a vijolica, v sreda, 17. nov. 04

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

V hladnem včeru
sediš za okroglo čajno mizico
in si iz ust jemlješ besede.

Polagaš jih v vedno bolj prazno
kavno skodelico pred seboj,
skoraj ti že uhajajo čez njen rob, 

glej, polzijo po njej navzdol,
vse dokler se ne začnejo nabirati
v žlebiče krožnička.
(Si vedel, koliko
skrivnosti skrivaš?
Ogledalo je razbito,
karavana pa gre dalje.)

Srečen, srečen, srečen.
Dvainpetdesetkrat.
In zakaj še vedno ne prepriča
ta tvoj krčevit nasmeh?

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)