|
Oh, kako sem jim verjela,
vsem, ki so mi govorili,
obljubljali mi in vabili;
z lazmi usesa mi polnili. Da je tujina na zemlji raj,
da tam ziveti mores vsaj,
vsega da se tam dobi:
pridi, poskusi sreco tudi ti.
Rekla sem si: zakaj pa ne?
Nazaj se vedno cesta je,
nic slutila takrat sem se,
da za seboj podrla sem mostove vse. Kako bi spet jih izgradila?
Moste, ceste in poti, ki po njih
bi mogla priti spet nazaj do zelje,
ki takrat me je zvabila. Zelja ena, vedno vecna: v novem
in neznanem biti srecna. To je sanj
vseh: fata-morgana,
ko pocutim se izgnana. V tujem svetu zdaj zivim,
napol bedim in napol spim:
kar me obdaja je le bledi sij
mladosti nori cas nazaj zelim. Komentiraj pesem na forumu.
(11 komentarjev) |
