Od Neva
|
Zavila sem v mračno ulico starega mesta, posejano s kovanimi svetilkami, ki skupaj z veščami medlijo v noč. Visoko nad menoj ozek trak zvezdnega neba, nazoban s črnimi robovi streh, samo moji koraki odmevajo od starih na pol oluščenih fasad.
Iz daljave slišim zvon.... Pomislim... kot White Chapel.... morala bi slišati topot konjskih kopit in tlesk kočijaževega biča.... Stopim pod arkado hiše in ob smetnjaku se zasvtlika par oči, samo še rep švigne, čez pokrov in izgine v skrivnostno temo zatohlega in vlažnega dvorišča. Zagledam staro kamnito stopnišče, poševno obsijano s cestno svetlobo, poznam te stopnice.... še sedaj čutim hlad stene, ki je prodiral v moj hrbet in kako sva trznila ob vsakem koraku, ki je zvenel preblizu, tvoje dlani pa so me žgale po stegnih, poljubi po prsih......potem sva se pogovarjala o filmu Devet tednov in pol... Stopnišče je tako kot je bilo, hladno, brez spomina... Počasi grem naprej in pri Robbovem vodnjaku pokličem taksi. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |