Napisal/a modro poletje, v petek, 31. mar. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Navdušena prihajam na oder življenja, za uvod se ljubko priklonim na vse strani. Spremljajo me začudeni pogledi in napeta tišina. Vse oči uprte vame – čakajo, kaj bom storila.
Ali se bom zmedla, tako kot so pričakovali in se kaj kmalu vrnila tja, od koder sem prišla. Ampak jaz ne bom odšla, dokler ne odigram svoje vloge, ki sem se jo naučila, ne dam svojih pet minut, ki sem si jih izborila. Boste že videli, moja podoba še enkrat bo uokvirjena! Sredstev res ne bom izbira Kar prisilila vas bom, da mi boste navdušeno zaploskali. Obljubljam, da bo razburljivo – tega ne vrtijo niti v najboljših kinematografih – od osuplosti vam bo zastajal dih! To bodo prizori, vredni obeleženja! Nobena napaka jih ne bo kazila. Rekli boste, zakaj se tega nismo mogli sami spomniti. Dala vam bom misliti. Hipnotizirala vas bom z močjo poezije, približala vse razdalje, zapolnila vse vrzeli. Ne bo več časa, ne prostora, kot da od vekomaj tako je. To, kar se pred vami je odvilo, je bilo samo razvijanje čudeža, ki je bil spočet v tistem trenutku, ko sem stopila na oder...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|