Od Kriv2013
|
V naročju jesenske sivine, v brezdušju moreče tišine, obtičal na mestu navzoč, duši praznine me moč ...
Znad oken brezkončnih pogled, sveta prostranstev razgled, prepred me mrežastih niti, gad peklenski jame mamiti. S prepletanjem množic neskončnih, duš človeških brezkončnih, poteh samotnih neznanih se vijem, kačam zavitim dušo izlijem. V ekstazi navidezne sreče, vesoljskih meglicah vrteče, ne slutim pogledov ledenih, ne brizgov strašljivih strupenih. In blaznosti razuma zastrti, delirij bližajoče se smrti, prepozno razbijam motna zrcala, virtualne fortune vabljiva igrala. Ne čutim je več, moreče tišine ...
Prodal zastonj sem ... za zlo bolečine! Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |