Rad bi se ponovno zbudil
v hladni rosi pod srebrnimi oblaki.
Blejajoče ovce prihodnjega jutra;
sledim jim do izvira.

Odprta krsta pod vodno gladino,
hladni sta očesi vilinske kraljice,
ledene so njene dlani.

Kam me vodiš nežna driada,
čez prostranstva Tlalocana,
tja v neznano.

Prazni gozdovi, prazne soteske,
tiha prisotnost bledečih teles
drsečih med sencami večernih dreves.

Odprta krsta pod vodno gladino,
srebrni so lasje vilinske kraljice,
ledene so njene dlani.

Tisoče igel prebada zaprte oči.

Nikdar več se ne zbudiva
objeta v hladni rosi
na vijoličnih travnikih prihodnjega jutra.

Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev)

---