Svetlobo si razlomil na koščke
in jo razmetal po neizogibni
notranjosti vseh drobnih, steklenih
odsevov ljubezni, izmišljenih
na robu postelje in robu belih lis neba
možganske skorje ovna, ki se zabije
v sprenevedajoča vrata nedotaknjenih

prostornin srca, v pisani kratkotrajnosti,
skoraj do ničle razpršenega upanja,
ki limitira v neskončnost.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---