Belina zidov govori mi,
nikjer ni sledi, umazanija,
zavedno prekrito trpljenje….koliko njih
se je s pogledom oziralo mednje.

Le kako bi vse to lahko zaznala,
ko me le ne bi radovednost gnala,
kako rada bi vse te obraze zaznala.

A je možno?

Sej bom spoznala,
da realnost v tem trenutku je najboljša sled v sedanjost.
Samo tri, pišem tri……
tri….osebe, ženskega spola,
vsaka zase, pregrnjena z belino posteljnine,
hrapave tkanine, ki ne nudi niti kanček miline.

Tri…..osebe ženskega spola, ki se ne poznamo,
kar v tri dni klepetamo,
z različno karmo in tegobo,
si ta svet beline razodeti ne znamo.

Pa vendar z namenom v to belino zrem.
Mogoče duh tisočletni,
mi skrivnost bolečin tisočih, vpijočih razodene.
Me opomni na njih trpljenje, smeh, solze, vse te »žene.«
Usoda pripeljala me je sem,
kjer steka se bol in trpljenje vseh teh žensk,
neimenovane, neznane,
vse s to belino zaznamovane,
istih vprašanj, katera sem, koliko jih je bilo,
koliko zaman, koliko upanja, vere ……

tri…..osebe….ženskega spola,
pomilovanja vredne solza.
Čakamo na večer, jutro,
na nov dan, spremembo, katera mi bo življenje zaznamovala
in v meni bo vsa tista zidov belina ostala.

In jaz bom del te stene, zgradbe, prostora,
tegoba zidov,
pogledi vprašljivi?

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---