Stokrat že naslov napišem,
rad dal pesmi bi ime,
kar odhaja zdi se bliže,
bolj ko daleč je srce.

Pridi čez dotik samote,
ne da bi prižgala luč,
v moji temi sled svetlobe
izgublja izgubljeni ključ.

Vsako noč  kraljice dvoma
le za hip odprejo dver,
 v verzu, ki mu pravim mora
in se rimal bo na zver.

Pridi mojster črnokljuni,
zobajoč uveli sad -
iz zdaj jasno: proti luni,
zobat češnje in pomlad.

Hlinijo ljubezen nežno
razcvetele za nazaj,
v lepoti, ki le bežno
je poznala njih sijaj.

Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)

---