Od Kvazimodo
|
Stokrat že naslov napišem, rad dal pesmi bi ime, kar odhaja zdi se bliže, bolj ko daleč je srce. Pridi čez dotik samote, ne da bi prižgala luč, v moji temi sled svetlobe izgublja izgubljeni ključ.
Vsako noč kraljice dvoma le za hip odprejo dver, v verzu, ki mu pravim mora in se rimal bo na zver. Pridi mojster črnokljuni, zobajoč uveli sad - iz zdaj jasno: proti luni, zobat češnje in pomlad. Hlinijo ljubezen nežno razcvetele za nazaj, v lepoti, ki le bežno je poznala njih sijaj. Komentiraj pesem na forumu. (4 komentarjev) |