Sem le clovek, ki hodi po mrzlem svetu z enim krilom na ramenih.

Sestejva se.

Uporabiva tudi tvoje krilo in se predajva neskoncnosti vesolja, da bova skupaj celota angela, dvigniva se nad stratosfero

in se predajva neskoncnosti vesolja.



Grelo naju bo vecno sonce, vse se bo zdelo popolno v temni noci kozmosa.

Zvezde bodo mezikale in nama vnele iskrice v oceh, lebdela bova s cudovitim razgledom, bozala se bova s strastnim pogledom, se poljubila nezno, podrgnila z golim telesom in se dvignila z najinim peresom.

Letiva zdaj draga dalec stran, stran od mraza, ki naju sedaj obdaja. Sedaj naju gravitacija vec ne skrbi, ker najina ljubezen v neskoncnost ze leti. Nic vec naju nazaj ne spusti.


Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---