Zavita v mesečino, gledam ta ljudi. Vsi bežijo, za druge mar jim ni.
Otrok se v kot je skril, a udarcev več je dobil. Čaka ga usoda strašna, roka očetova težka, udarja po njim kot po kupu sena. A bolj kot modrice boli ga to, da za otroka nikoli mu mar ni bilo. Mož se v žalost je zavil, težave rad bi v alkoholu utopil. Kozarec za kozarcem, mu smrt bližje je, a on tega zaveda se ne. Pogled uide mi do hiše stare… sliši se razdražen smeh, Speed kriv je za to, da v depresijo padli so. Mislijo, da z eno tabletko bolje bo, a se presneto motijo. Močno naličene, v minici tam stoje, dale vse bi za to, da prodale bi svoje telo. Vsi hitijo in bežijo, z mislijo: le zakaj pomagal bi, dovolj svojih imam skrbi. Ni mar jim za otroka, ki bolečino zadržuje, mladino, ki samomor načrtuje, moža, ki alkohol mu je vse, ženske, ki le za eno žive. Vsak misli le nase in na to, kaj jutri bo. Ne besedo spodbude, ne besedo zaščite, rekli ne bi, njim se zdi, da jim pomoči ni… Tema, tema, to je torej tema, v njej najde prostor vsak, ki umrl bi rad. Svet mnogo komu lepši bi se zdel, če človek ne bi tako trpel. srečen rad bil bi prav vsak, a prevelik zdi se mu ta korak. Z zavistjo gleda vse, ki nasmihajo se. A ti veliko so pretrpeli, veliko preživeli, tudi žalost sprejeli. Ne bojijo se teme, ne bojijo se tega, da se tudi življenje konča. Zato ponosno vzdigni glavo v znak, da sprejel velik si ta korak. Samota je kot droga, zato ne odrivaj ljudi, ki radi tvoji prijatelji bi bili. Sprejmi pomoč, če kdo ponudi ti jo, saj malo takšnih je, ki za druge brigajo se. Komentiraj pesem na forumu. (4 komentarjev) |