Odpoljubiti se vetru, ki boža dobrave.
Odkrhniti košček pšeničnega sonca.
Obnemeti v občutenju vsemirja.
Prisluhniti tihemu šepetu vesolja.
Brezmejen sem.

Čislati racionalno, diagnosticirati banalno.
Prek poljan ubrati strumno misel, le korak, le šepet.
In šepetati misel, ki jo hodiš iskalec klasja.
Odtenek polj odstre sanje.
Bivam.

Bisernobela misel oblije senzualno.
Da vidim pšenično zarjo.
Da iztrgam polju klas.
In ugonobim banalno.
Vem? 

Ob sanjavo pisani pesmi pletem pot.
Od trsa pa do klasja spletam igro.
Smejim se na poljih sanj.
Eksistiram kakor razumski hlapec omejenega.
Okovan.

V pšeničnem vodnjaku vidim blesk.
In dve poti k dobravam.
In dva pšenična klasa, pojoča resnico.
In dvoje oči, kristalno čisti metafori igre.
Slutim. 

Brezmejen sem.
Bivam.
Vem? 
Okovan.
Slutim.
Pišem.
SEM!

Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)

---