ker sva
deterministično
nelinearno
neregularno
nenaključno
sistemska

Ko se ozreta na zahod
vidita v meglici sivine,
Pohorja planine,
tam dom je moj.

Gnus.
In smrad.
Da mi je slabo.
Vrti se mi.
Srca sploh ne čutim.
Nekaj me teži.

Sebe skrivam v črni skrinji tujih oči.
Iščem utripajoče meso - moje v tujem.
Kos lesa le nemo leži v skladišču in čaka.
Čaka na ogen...

v najinih žilah se išče vesolje
v plesu pohote zakuriva ognje
Luna v mraku in Sonce ob zori
reka dneva ju loči z breg...

Glej! Padaš v brezno
brez upanja, zadane
si indoktrine!

Poglej,
dežna kaplja
na nebu.
Kot solza je,
ki priteče iz oči.

Nekateri se krasijo
z naslovi,
drugi menjajo obraz.
Se mažejo s krvjo,
privihani nosovi,
nikjer lasten jaz.
Ne vidijo...

Moj svet je ogromen,
a obenem prazen.
Ta golazen,
je strah,
bojazen,
da moj svet
bo večno ...

Na nebu le tvoje ime,           napisano z deviško krvjo mojega srca                            Srce krvavi in izdihuje,       bije ...