S Prešernom sva si
Bolj podobna,
Kot sem mislila.
Julija je v Sonetni venec
Zavila klobaso;
Ti pa, ko ti prebi...

Rigor mortis
počasi popušča,
da udje najine ljubezni
lebdijo v vetru
kot rdeče zastave smrti. 

Sam sem…

Čisto sam… 

Samota me daje… 

Ne vem več kam…  

A...

Rojena v tišini jesenske noči
kot mavrični biser se spušča z neba obkrožena s tisoči svojih sestra;
njih drobne nož...

Saj
res je,
kar mi praviš.
Dovolj bilo je vsega.
Stoj, počakaj malo,
lahko pomisliš
vsaj?...

Ti si divja ptica na vseh mojih poteh
Si ogenj, ki v nočeh mi požira telo
A jaz sem lahko, če se trudim še tako
Samo oster prah v tv...

V sveže zapiram svetove svoj up,
človeško oko jih zaznalo ne bo;
divji rasizem, izpostava, poljub,
zabris koreni...

Noč se tiha zdi,
a v meni vse kriči.
Odšel si...
Zadnji poljub si mi dal,
v oči zazrl se,
in dejal:

Beri dalje...

Zaupaj ozračju, ki te hrani
prisluhni mu ob vsakem koraku
vsak trenutek je predstava
začuti vse te ponudbe v zraku. Beri dalje...