Večeri v vetru, objemi, poljubi, tihi prepiri kdo koga bolj ljubi, poslednji pogledi, poslednji trenutki in zadnji skupni koraki. Neizmerjena sreča... Sijočo se luno zakrijejo prvi oblaki, a sij nje ne zgine. Vse drhti, v zraku že vonj je pomladi, še vedno objeta naivno se opaja v najslajši razvadi.
A tema brezčutno narašča, ne zmeni se zanjo ko končno nemočna pogrezne se vanjo... Izdano zaupanje, prazne obljube, solze, jok, prepir in bolečina, strto src, odvzeta bližina. Nastopi smrtna tišina, ko z nožem v kotu si vzame življenje ker preveliko je, njeno trpljenje. Komentiraj pesem na forumu. (5 komentarjev)
|