Šepet davnih bogov
v krošnjah dreves,
eho minulih časov, nebo pa sivo,
pripravlja se dež. Gozd.

Lahen dotik kamna,
občutek strahu,
nekaj preganja gozdne duhove,
ne najdejo miru zaradi nemira.

Obrazi duhov so sivi,
iščejo star gaj miru,
groba skorja prastarega hrasta
govori o grehu, ki ga gozd ne oprosti.

Udari strela, odpre se nebo,
še en grom bogov, ki jih več ni.
Zapuščam gozd, v srcu je žalost,
gozdni duh umira, ubija ga človeška kuga.

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)

---