Otok. Otoček me smeje, da dihnem nad smisel.
Val. Valček smeje mojo dušo, da splavam na površje.
Biser. Biserno me opaja, da lahko ljubim.
Pesem. Besnim, ker zgolj vidim slepoto.
Igra. Igram prek svilnatih strun v neskončnost, oh to, to. . .

Glej! Gledalec se je oddaljil od horizonta.
Samota. Nisem več sam.
Ker zakaj hiša ne bi smela imeti okroglih sob? 
Ah, to, predsodek, da, da, to!
Ker ga zavijete v celofan: kaj pa Človek? 

Ker pišeš zgolj besede. . .
Ti, naivnež nevedni, svetleči se nič.
In misel ti skače po možganski skorji.
In ti še kar upaš, da boš našel kapljico smisla?
Z oljnato zarjo boš splaval k otoku.

V okrogli sobi se sveti luč.
Z oljnatim pljuskom se bliža pustolovec.
Vrača se z bisernim ulovom in šteje korake.
Ker otok je že daleč stran...
Ker Človek ni nikoli sam...

 
Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev) 

---