Napisal/a Keksy, v nedelja, 23. apr. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Kadar zvečer posedam, vedno gledam, kako umira dan.. S svojo mehko roko, na Zemljo spušča temo, v mraku je res vse lepo.
Visoka drevesa, so kot človeška telesa, ki v divjem se ritmu gibljejo. Suha trava, se z vetrom zabava, a jaz, mislim le na njo.
Se sonce leskeče, zadnje žarke mi meče, pogreza se v prepad. Ko lepoto to gledam, se sploh ne zavedam, da z vsakim dnevom umiram tudi jaz.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|