Napisal/a Keksy, v nedelja, 23. apr. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Kadar zvečer posedam,
vedno gledam,
kako umira dan..
S svojo mehko roko,
na Zemljo spušča temo,
v mraku je res vse lepo.

Visoka drevesa,
so kot človeška telesa,
ki v divjem se ritmu gibljejo.
Suha trava,
se z vetrom zabava,
a jaz, mislim le na njo.

Se sonce leskeče,
zadnje žarke mi meče,
pogreza se v prepad.
Ko lepoto to gledam,
se sploh ne zavedam,
da z vsakim dnevom umiram tudi jaz.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)