Vidim jo na ulici, ko sama se sprehaja,
jesenski veter mrši zlate ji lase,
domov hiti, saj sonce že zahaja,
le bežen trenutek in izgine med množico ljudi.

Vidim ptico, za jato zaostaja,
utrujena sede na osamljeno drevo,
žalostno gleda za jato, ki odhaja,
kako želi si, z njimi leteti na jug.

Gospa usoda, okrutna in pošastna,
zakaj smejiš se in zavijaš se v temo,
kaj storila sva, jaz in uboga ptica,
da venomer siplješ trnje nama na pot.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---