| Napisal/a Klavdija KIA Zbičajnik, v ponedeljek, 24. apr. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
01. TIR
02. NYD
03. FEOH
04. MAN
05. CEN
06. PEORTH
07. EPEL
08. WYN
09. UR
10. THORN
11. GYFU
12. RAD
13. EH
14. BOERC
15. EOLH
16. OS
17. ING
18. LAGU
19. IS
20. EOH
21. GER
22. HOEGL
23. SIEGL
24. DAEG
25. ODINOVA R. *** Oprostite, prosim. Kdo ste vi?
Po pomoti vstopate v moj nedokončan film.
In zdaj igrate glavno vlogo?
***
1. TIR
Prežvečene trave zelene,
odtenki prehojenih mas.
Z drevesi so že spojene,
globoko v duši nas.
Ne glejte oči me zelene,
ne kažite mi grimas.
Nekoč vse zaskrbljene,
njih pošast je v nas.
Kri, gosta me gane,
sluz tli v okras.
Škrat majhen postane,
kričeč njegov glas.
Prekletstvo te barve zelene,
oči naj bi kazale čas.
Slika cela postane,
stvor ki preži na nas.
2. NYD
V izgorevanju rdeče krogle.
Kako si se že imenoval?
Mars. Jupiter. Manitu.
Saj je vseeno.
Kotaleč in poln prahu.
Neobljuden in premalo živ.
Skrivnost je lepa
dokler duh plava v omami.
Energija sestopi v izgorevanju,
ko iz megle zaiskrijo rdeče oči.
Jemalci nas obkrožajo.
Zaviralci in kradljivci duš.
Potem mečkajo tako prefinjeno,
da še vonja ne oddajajo več.
Kako si se že imenoval?
Neptun. Uran. Orion.
Saj je vseeno.
Orkus je njih kraljestvo.
Mikrofiti njih občestvo.
Naj krožijo veselo,
na frekvenci istega izogena.
3. FEOH
V pragozdu,
kjer čas ujet postane.
Za pajkovo mrežo,
zrcalil se je nov svet.
Skozi vejevje borovca
muhe zaspane,
naježile so kožo,
vame vnesle drget.
Privid je črna ovca,
trave ožgane,
utrgal si rožo,
bil moj komet. 4. MAN
Sanjaj Pohorje zeleno,
izvir studenca tvoja moč.
Sanjaj vile prebujene,
ko pod slap te skrije noč.
V veji spletene meglice,
rosa njih kaplja na dlan.
Skala toči poslednjo solzo,
iz poke miš beži na plan.
Sanjaj jaso skozi goščavo,
deklico boso, sanjavo.
Njene lase v prste spletaš,
njen dotik s slino mešaš.
Jutranjik pihlja na rahlo,
jutranjica se kmalu skrije,
obležala sta v svitu,
sredi lastne sanjske prerije.
5. CEN
Rdeče rože so gorele,
trikotnik se je ves odprl.
Skozi tunel magnetne sile,
sončni snop je vame zrl.
Tolmuni sanj so ti pogledi,
uročene skrivajo se oči.
S konico prstov pa narišeš,
oblak želja in vseh strasti.
Božaš lase in veter pihljaš,
tik za tem cel se predaš.
Kjer končam se jaz,
pričneš se ti.
Neizbrisane so sledi.
6. PEORTH
Driade v mahu se igrajo,
skozi krošnje mesec sije.
Smola teče v njihove dlani,
listje v vetru riše telesa.
Nimfe, male, skrite in plešoče.
Vile dreves, kraljice noči.
Samotne jase so jih polne,
daleč od ljudi, daleč od skrbi.
7. EPEL
Usahle bilke postajajo nevidne,
novo rastje sili k soncu.
Oveneli ljudje tonejo v pozabo,
čas je za posebna sita.
Čiste barve so povšeči duši,
motne v podzemlju so ujete.
V popolni temi vidljivost je najlepša.
V popolni megli zatohlost k tlom tišči.
Jemalci pred zidovi so onemeli.
Samo iskrenim odprte so vse poti.
Narava sprejme med livade,
človek sprejme med najbližje,
samo tisto kar v srcu zaživi.
8. WYN
Oranžen zaton.
Bela pahljača se vleče.
Kalina žari.
Sklenjen je vozel.
Razzeba si išče uteho.
Zadnji vzdihljaji so to.
Prižema se lunica okna.
Kaktus jo bode nazaj.
Rdeče rdijo oči.
Pleiade pleni lasten čar.
9. UR
Ko me noč zvabi v svoj objem
in se drevo ovije telesa,
Hekate z menoj se igrajo,
daleč naokoli ni lepšega čudesa.
Ko me pokrije poslednja veja
in se listje vsipa na obraz,
hamadriada živi in umira,
skozi luno v pekel tonem jaz. 10. THORN
Dišijo angeli ljubezni.
Redčijo svoje vrste.
Objemajo nebesni svod.
Svišč trosijo orošeni.
Prekrivajo tvoje prste.
Zašepetaj angel... kod? 11. GYFU
Na pokošeni travi,
jutranja rosa se svetlika,
bosa noga se je dotika,
ko za hip se čas ustavi. 12. RAD
Neodkrite smeri.
Dotiki, ki ostanejo.
Čustva, ki prerastejo.
Neskončne planote.
Možnosti, ki jim ni videti konca.
Poljubi, slepeči do sonca.
Začarala me je odvzeta
in odmerjena količina.
Prevzela trdo vodljiva
in usmerjena beseda.
Racionalizirajmo kanale.
Kristalizirajmo občutke.
In tehtamo, tehtamo grame,
preden vse raznese.
Od vzdržnosti bo plaval,
kozorog med delfini.
Jahale ga bodo gorske rože,
očarane nad koralami morja.
Slepo mu sledijo.
In uživajo.
Meglijo.
Kdo bi razumel, verjel, še upal?
Tako ohranja vse živo,
zvesto zvezde hrepenijo.
In čakajo.
Ga želijo.
Vedno. 13. EH
Tretje oko je tvoje.
Div... a?
Modro.
Pečejo dlani.
Hočeš sonce v temi?
Daj šepetaj.
Molče.
Vile v morju.
Skrivajo se.
Oceanida pluje.
Kdo bo ladjice potapljal?
Nihče osorej.
Torej?
Sto in ena.
Milja?
Kje pa!
Sto in ena možnost.
Prostranstvo.
Nežni sij.
In na krovu mala muca.
Prede.
Preddverje toplote.
Izvir in točka.
Tačka.
Mijav.
Tretje oko je moje.
Akceptabel.
Končno.
Let najavim.
Dolgo pot.
Brez pristanka.
Dobro se je učiti.
Barvati obzorje.
Širiti krila.
In izkoreniniti.
Z rokami puliti.
Drevesa?
Da poletijo
beli avioni.
Galebi sprave. 14. BOERC
Na zemlji tresljajev.
Izbuljenih oči.
Krvavečih žuljev.
Zmaličene družbe.
Vsiljene hitrosti.
Zgolj pomanjševalnice.
Zgolj nujno zlo.
V srcu ostaja mirnost.
Skrivnosten nasmeh.
Roka brez tresljajev.
Preboj do pomembnega.
Da je tišina balzam.
Mehurček življenja cel.
Radost v njem okrepljena.
In se odbija od vsega,
kar hoče postati ovira.
Zmeraj bližje so zvezde
in manjši postaja planet.
Pomembno je da vemo,
kje smo in kam gremo.
15. EOLH
Tri
Zarje.
Jutranja.
Večerna.
Polnočna.
In sedem
vetrov.
Prapra...
Prabitje.
Prasile. 16. OS
Rusalke v solzah
čuvajo vse vode.
Silfe na oblakih
spijo in sanjarijo.
Gnome za zemljo
pojejo uspavanko.
Salamandre sredi
jas prižigajo
kresove in delijo
ogenj, iskrice luči.
Driade dihajo
z drevesi, jašejo
jelene in so kače
otožnih gozdnih vej.
Najade poskrbijo,
da ribniki ponoči,
na novo zaživijo,
jezera se drstijo.
Htonijci se zatekajo
v strme gore in
srepo zrejo iz votlin.
Vse vile so se skrile,
le perutničke nosi veter.
Postale so nevidne,
neslišne, dokler svet
zlagan ne trdno zaspi.
S petjem zdravijo naravo,
a že dolgo ne marajo ljudi.
Zavajajo jih z lepoto,
puščajo same v gozdovih,
s petjem v morju utopijo,
s solzami čustveno ohromijo,
z dotikom se v krastače
in ničvredneže spremenijo.
Ne, že dolgo ne marajo ljudi. 17. ING
Kadar letiš na krilih
breztežnosti,
te je strah samo misli,
da nočeš nazaj
v težo telesa.
Poigravaš se z idejo,
da bi ostal tam,
kjer vidiš v vse
in čez vse razsežnosti.
A kratki izleti so napor,
strašen pretres za
umrljivo telo,
a duši prinašajo mir.
Kar vidi jo poboža,
kar čuti se smeji,
v toploti obsijana. 18. LAGU
Odprtost si ne maši ust
z dlakami sočloveka.
Tam, kjer je veselje doma
ni prostora za cinizem
in melanholijo ozkosti.
Ko lastne dlake vibrirajo
v popolnem užitku skladja
je prostor higienično čist,
prežet s soncem obstoja.
Kadar lahkotno odvržeš vse
in si dovoliš biti samo ti,
takrat te vesolje vsrka
in odplakne vse tegobe,
ki so lastnosti drugih,
držeč te z njimi na tleh.
Izmuzniti se je potrebno vase,
potopiti se tako globoko,
da zasledovalce pustiš same,
odprta bitja pa srkaš kot zrak,
ki iz globine sili še globlje.
19. IS
Bolje bi bilo ne vedeti,
kje gnezdi rajska ptica.
Ljudje potrebujemo pragozd
nerešenih sladu skrivnosti.
Potem lahko ta ptica živi
tik pod našim srcem v miru.
Se odziva samo na en glas,
mehko perje spretno preliva
in neboječe leze v naročje,
kadar človeško je ranljiva.
Bolje bi bilo ne vedeti,
s kom se ljubi, kje se skriva. 20. EOH
Vijoličen imaš plašč
in prav takšna krila,
ko lebdiš v dvorani
moje temne podzavesti.
Zlati prah in nitke,
stkane in slepeče,
ki jih nosiš v jasen
in ljubezni poln dan.
21. GER
Stopinje.
Koraki, koraki...
Sprva senca,
oranžen prah.
Elipsa.
Neskončnost.
Odtis stopala.
Koraki, koraki...
Vonj bučanja.
Poka v času.
Razmazan odsev.
Klic zavesti.
Krčenje peska.
Stopinje.
Vakuum.
Hodnik gladine.
Školjka.
Sipa sipine.
Alga navlake.
Jok siren.
Slanica želja.
Koraki, koraki...
Plima. 22. HOEGL
X znanka,
Y neznanka.
XY znanka v neznanki.
Ona v meni.
Jaz v njej.
On v drugi.
Vedno znanka,
zmeraj neznanka.
X poezija.
Y energija.
XY poezija energije.
Ona v meni.
Jaz v njej.
On realist.
XY utopija,
Brez imena energija.
0. 23. SIEGL
Večplastne so podobe osebnosti.
Tik pod površjem izvabljajo
le bežne in brezbrižne ljudi.
V sredici njih samih
živi večina povprečja.
Le redki potopi so čisto do dna,
kjer se sanjam umika vsakdan.
Zakaj mulj tega jezera
odvrača siliti v neznane nam
vode, proti toku usmerjenih.
Skozi sito nevidnih nam zank,
prežvečijo bistvo le redki.
Za te ustavljamo čas
in preslepimo izkušnje svarilo.
Nevarne so poti na robu prepada,
še bolj pa je nevarna,
samo izdaja lastnega bita.
Kompromis je dovoljen
v svetu razumnih želja.
V sanjskih krasotah
šteje le popolna predaja.
Kjer se dotakneš
vzklije novo upanje,
zliže se stara rana.
Kjer vdahneš svoj zrak,
prekriješ svoje srce z mojim.
Potem jočeva, da spirava
pretkane demone
in pijeva drug drugega,
da zvabiva sojenice.
Brez mej sva prepletena
v eni sami podobi sreče.
24. DAEG
Stekle lisice plešejo krog.
Držeč se za rep, grizljajo.
Slina kaplja do kosmatih nog.
Neumorno, brezčutno vse teptajo.
Hosta skriva njih bliskave oči.
Luna nikdar ne bo njihova hči.
Blodijo misli po skritih stezah.
Blokade na poteh zdaj so prah.
S prsti se boža njih dlaka.
Lepi na potne dlani se dražilo.
Skrita je sled in vonj koraka.
Skozi debla odmeva srca besnilo.
25. ODINOVA R.
Prostrana so polja cvetov,
tudi ledene rože so vmes.
Široke so ceste neskončnosti,
tudi stranpoti so del gibanja.
Debelo je ustrojena koža navad,
a za izjeme se vedno najde pora.
Vprašljiva so pota resnice,
toda ni vredno izgubljati sebe.
Želi so rože, ki ti dišijo.
Potuj, tja in onkraj zvezd.
Izjemnim bogato vračaj.
Verjemi v svojo resnico.
In kar je najpomembneje...
dajaj samo tistim vse,
ki tudi sami dajejo vse.
Ljubi, kot da ljubiš prvič.
*** Ni konec... začetek je, ker se vrti.
***
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
