| Napisal/a mekong, v torek, 25. apr. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Življenje je zaspalo, umirile so se ceste,
kjer sonce je sijalo pojavijo se zvezde.
Tišina počasi ugasnila je poljube
le veter še prinaša obljube.
Zvezde, zakaj mi ne pustite spati,
zakaj mi hočete spomine tkati?
Molče nežne prste na lica spustijo,
srebrne niti v očeh mi zaiskrijo.
Tvoj obraz narišejo, nasmeh in ustnice rdeče,
oči polne strasti in želje žareče ......
Ne morem več! Želim te! In prepustim se strasti,
še enkrat poljub ti moram ukrasti!
Kot nekoč ti rečem da te ljubim,
strastno ustnice poljubim .....
Izmaknejo se mi srebrne niti, ostanem sam
med svojimi spomini.
Zvezde, zakaj ste mi to storile,
zakaj srce ste mi spet prelomile?
A one tiho, molče strmijo,
in kot srebro v mojih solzah se iskrijo.
Ko noč premaga moje veke,
srce v tihem joku vpije:
Zvezdice, bodite jutri spet z mano,
saj ve ste vse, kar mi je ostalo.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
