Napisal/a mekong, v torek, 25. apr. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Kričeča želja duše se mi poloteva, telo nemočno se ni voljno upreti, rad bi ustavil hrepenenje prazno, ko v prepad me vodijo koraki.
Steza v pekel me drhtečega povleče, s krvavimi očmi, režoče vrag me hvali, in z zvitimi rokami vrže košček sreče, kot žerjavica me speče v dlani. V umazanem pribežališču grešnih, v boj srce še zadnjič snubi, porazov vajen se ne zmorem upreti, le nemočen žerjavico zaužijem. In potem... nebo zariše mavrico vseh barv, blazina rož prenaša moje sanje, stene mrtve pred očmi mi oživijo, objameš dlan in me odpelješ vanje. Polnim dušo s tvojimi pogledi, z dotiki vodiš me med rožnimi cvetovi, potem pa groza me kot meč prereže ko barve izgubljajo se v sivini. Zagrabim roko, ki se spretno zvije, pred očmi kot kamen stena te ukrade, vse se joče v tej prekleti ukani, le vrag s krvavimi očmi se mi rezgeče. Neznana cesta in dež vodita korake, luči v temi groteskno se smejijo, volja zapušča telo in dušo, vonj po mokrem asfaltu v temi me omami, .......... Svetloba boleče mi odpira veke, srce s težavo mi nabija vene, obtožujejo me koraki mimoidoči kot sulice prebadajo me njih pogledi. Krvave solze mi polzijo, a dež jih skriva, v mokrem asfaltu jutra telo počiva. Zdaj, ubijem telo nemočno, tu med vsemi njimi! S potezo eno strupeno kri iztočim!
In potem... pride, kot angel z mehkim glasom, pozabljenemu na ulici se skloni in poboža lice, podre vse stene in napolni dušo prazno, poteptano, v dlani njeni najdem končno mirno zatočišče.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|