Kroglasti bodež,
skoz praznino srka srce
v neskončnost časa.
Ostri si zobe skalpelni blisk
in sonce v mavrici ne žari,
le bledost bljuva
prizma besed.

Skoz oprtost tabula rasa
vstopa v nov svet,
ta krvavi cvet.
Svaljkasto odet v cefranje
luščim s sebe upanje
in vera v nekaj
tone v svoj izvir,
čeprav skoz čas tekoča,
znova in znova ledino orje
ne-dana muza.
Skuje v slepi bič
ščepec samo vase ovite
in v kokon vpite,
da, zvrhano punčico mladosti.
Prežge
kot bi pomotoma
in nezavedajoč se
pohodil eno izmed mnogih,
le migetajočih se bitij.
Le bitje je.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---