Nisi rekel. Molčal si.
Poslušal teči tihi čas.
Čakal na prerokbo dneva,
daljšega od dni.

Miren je dan,
a v srcu kot valovit ocean,
ljubim te a ti spuščaš me v
globoko brezno,
kjer ni niti rožic...

V sivi svetlobi novega jutra
umira tema med oblaki -
zato se vsak dan ponovno rodiš
in ne moreš umreti,

...

Topli krofi, jaz na strehi,
streha v snegu rdeči,
pust prihaja, pust se sveti,
meni pa do pusta ni.

Ljubim se s tabo
in ti se ljubiš z mano.

Telo s telesom,
z vsakim koščkom posebej,
oralno, analno...

kakor je človeštvo
je tudi umetnost doživela evolucijo
tako včasih jasne podobe
so risali na platno sveta
dane...

V kavarni sem jo slišal
čisto potihem, nato glasneje
in spet tišje. 

Odišavljena z minljivostjo
ležem v posteljo,
ko se zdani
padem v objem dnevu.

Začarano strmenje...
morda spet v privid,
ki ti daje vse
in ničesar.