Prvi valovi na mirni bonaci zavzamejo zgodnji del dneva.
Ni res, galebi so odleteli že s temo in ne, ne bo jih nazaj!
Mračnost, ki je del plitve globine, ni tista, ki omejujue.
Je moj odsev, moj lasten obraz, ki kaže znake starosti.

Kje je tisto znano ščemenje, ko se na videz nedolžni pogledi spremenijo v strast?
In kje je mirnost, spokojnost v vodi, mar sploh še imam nad sabo oblast?
Ribe - hitre, brezglavo bežoče - kakšen je njihov vsakdan?
So mar res brez čustev, a vse hrepeneče, da konec bo kmalu spoznan?

Plima. Oseka. In tisoč drobnih luči. Ko Luna ponoči posije, se spremene v zvezde.
Kako uspeva morju, da je tako raznoliko? A vseeno drži svojo konstanto.
Živi. Pluje po mirni vodi. Vihar ne obstaja. A le tam.
Na videz se zdi, da je otrok. A vendar razloči se guba spoznanja.

Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)

---