Zaspim v zelenem. Marjetice božajo kožo
in kot bi bil tu, metulji lezejo po trebuhu.
Tok se ovija okoli gležnjev, in počasi vleče s sabo,
čeprav se kavlji zarivajo v glavo, da bi zadržali kletev.

Iztrga me, spodnese...Ni več pomembno,
če z vsako mislijo preprečim njeno oživetje.
Podoba se riše v barvah in z njo poplava občutkov.
Ožemam dušo in nočem - ne znam – priznati,
A živčni končiči razpredejo nežno mrežo nemira.
Stresem se, tresem...Rdečo željo srca
ogrejejo močni žarki sonca, ki se upirajo v oči -
jim ne dovolijo pogleda, amapk silijo v globino,
do tja, kjer jedro iskrenega izvira na dan bruha fantazije,
ki se tanšajo proti zavesti in postanejo nemogoče.
Zbudim se z okusom višnje v ustih.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---