Od poupee
|
Zaspim v zelenem. Marjetice božajo kožo in kot bi bil tu, metulji lezejo po trebuhu. Tok se ovija okoli gležnjev, in počasi vleče s sabo, čeprav se kavlji zarivajo v glavo, da bi zadržali kletev.
Iztrga me, spodnese...Ni več pomembno, če z vsako mislijo preprečim njeno oživetje. Podoba se riše v barvah in z njo poplava občutkov. Ožemam dušo in nočem - ne znam – priznati, A živčni končiči razpredejo nežno mrežo nemira. Stresem se, tresem...Rdečo željo srca ogrejejo močni žarki sonca, ki se upirajo v oči - jim ne dovolijo pogleda, amapk silijo v globino, do tja, kjer jedro iskrenega izvira na dan bruha fantazije, ki se tanšajo proti zavesti in postanejo nemogoče. Zbudim se z okusom višnje v ustih. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |