Hodim.
Samo zvoki oddaljene ceste.
Hodim.
Med kuglami umetne svetlobe,
ki je iluzija.
Ker je tema.

Samo zvezdice, ki utripajo v pogledih
parov oči in svetijo v ljubezni.
Utrgala bi jih z neba in stisnila k prsim!
Prisvojila bi si svoj par in svet bi bil sladek.
A hkrati - ne morem drugega, kot da strmim,
in jih občudujem in želim...
Še solza je primrznila na oko
in zavrača oddaljitev od misli. Ne more.
Mehurčki upanja ne vzdržijo pihanja nestrpnosti.
Žalostna in vesela melodija pojeta naenkrat.
Raje ne bi verjela v travnike marjetic.
Potem ne bi upala, da me bodo pobožali po srceu.
In vem, da je čas, da je celo vesolje!, a se vse zdi prepozno.
Je prehitro? Če pa je vse tako relativno.
In ni urnika, po katerem bi se usulo listje.
Zlata. Bakrena. Oranžna.
Ampak jaz bi rdečo. Veliko rdeče!
Sreče.
Nočem poplesavati kot cvet češnje v letu,
ne da bi vedela, kdaj me bodo tla ujela.
Ker ni čas češenj, ampak bodo snežinke.
Pa nočem mraza, ne v srcu.
A kdo bo z mano delil sonce, da ne zmrznem na poti k jutru?

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---