Napisal/a Neva, v torek, 30. maj 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Ugasnjena v pepelniku hrepenenja, ustavljena ob dotiku ustnic, ki razmejujejo čas in delijo ljudi na ljubljene in neljubljene, se odpovedujem iskrenosti do sebe, da te ohranjam kot infuzijo poslednje volje...Rekla sem,
da si bom sledila, da ne bom preiskovalka sijajev, iskalka duše, analitik nepomembnih teles, da se ne bom razdajala »izjemnim« in ostala prazna, skoraj tujka sama sebi... In sedaj se predajam tvoji želji, ki ni imela časa najti poti ne v srce ne iz njega. Obvisela sem v zraku ob tvojih željah, ujeta sama vase. Zakaj? Da ne bom nikoli nikomur izjemna? In se bom lahko nekega dne pozabila nekje med samoto in žalostjo? Na pločniku svojih sanj se pohodim in ostajam revna. Samo zato, ker ne znam drugače, ker mi vedno nekdo pomeni več kot jaz.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|