Napisal/a Neva, v torek, 30. maj 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Kako neznane sile me vlečejo v življenju, kako težko si sledim... Ljubezen je edino kar resnično želim, darila ne morem sprejeti, preprostost je prepreprosta....
Kot bi tekmovala s seboj zasvojena z nedosegljivostjo... Kje si čarobnost igre.... neskončne, neskončne igre.... moč in nezadržna privlačnost, popolnost... stokrat ne do stokrat še... Srce, moj vodnik, me zavaja v prostranostih hrepenenja po nemogočem in me podreja vedno znova. Sovražim se včasih, ko moja prvobitnost maščuje vsak prezir, ki je bil namenjen prosojnemu dekletu zakopanemu v knjige na neki gimnaziji, nekem faksu, vse je šlo mimo...v veter zorečih jagod... Lepota ženskosti je pozno pricapljala za menoj in sedaj cveti v drugačnem življenju in navidez je res vse drugače, lahko bi bilo celo lepo, kot ciklamni vrt za obzidjem... da jaz nisem jaz in on on. Čudežno najdem način, da se grenko naslajam z bolečino, izgorevam v čustvenem kaosu pametno uvrščena, vsa punčkasta... Pred bolečino prestrašeno bežim, nato se uporniško vržem naravnost v njeno vrtinčenje... S toliko nikoli rabljenih nežnosti in lastnimi spoznanji ne presežem resnične moči ljubezni, da bi enkrat lahko verjela...čeprav jo iščem v njenem izviru... nepokvarjeno.... Zaljubljenost ostaja tista, ki pozabi nase, name, nate...vsrka te obsesivno čudovita, instantna predanost do konca ... in neskončno izgubljanje v iskanju prvič izgubljenega... Zato danes plešem z žalostjo njen nalomljeni ples od roba do roba, vsak korak se vdre in odkruši.... nikoli razumljena in porcelansto krhka, med dotiki neznanega sveta...tako daleč od sebe.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|