Ustavil se je z mislijo na nov dan,
z bliskajočim gromom odseva novega začetka, ki ga želi osmisliti.
Trznil je in zamajal roso na svilnati bilki polja razuma,
da je padel v objem dehtečega, ki je pomlad.

Omrežil je onstranske planjave še nedosegljivega,
in se spraševal, čemu drezati v melanholijo razuma.
Odtaval je za ped dalje, obrnil gumb neizprosne valence gnusa,
da ga je z valom absurda odtrgalo smislu poroznega.

Trenil je z neomajnim čakanjem in zbežal prikovan na tla kaotične juhe življenja,
ker je slutil, da mu past nastavlja vabo pogubnega.
Krotil je zmedenega v vesolju, ratio lastnega v temi brezmejne resnice,
in se dokopal do spečega leva nevedne brezbrižnosti.

Vede, da nesmiselno rojeva urejenost, je z odtenki praznine zgladil pomlad,
z biseri konstrukcije je napolnil čašo hipnosti v kozmosu,
z otožno bledico sončnega razuma je spletel misel,
in spal dalje, pod budnim očesom spečega v temi.

Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev)

---