Ustavil se je z mislijo na nov dan, z bliskajočim gromom odseva novega začetka, ki ga želi osmisliti. Trznil je in zamajal roso na svilnati bilki polja razuma, da je padel v objem dehtečega, ki je pomlad.
Omrežil je onstranske planjave še nedosegljivega, in se spraševal, čemu drezati v melanholijo razuma. Odtaval je za ped dalje, obrnil gumb neizprosne valence gnusa, da ga je z valom absurda odtrgalo smislu poroznega. Trenil je z neomajnim čakanjem in zbežal prikovan na tla kaotične juhe življenja, ker je slutil, da mu past nastavlja vabo pogubnega. Krotil je zmedenega v vesolju, ratio lastnega v temi brezmejne resnice, in se dokopal do spečega leva nevedne brezbrižnosti.
Vede, da nesmiselno rojeva urejenost, je z odtenki praznine zgladil pomlad, z biseri konstrukcije je napolnil čašo hipnosti v kozmosu, z otožno bledico sončnega razuma je spletel misel, in spal dalje, pod budnim očesom spečega v temi.
Komentiraj pesem na forumu. (6 komentarjev) |