Napisal/a *Roberto*, v sobota, 30. okt. 04 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Barve v smrtnih odtenkih, modrosti v čudnih obsekih, še sanje v podzavesti, še dreva od dreve se cepi.
Modrosti življenje,posušeno zelje v dolini neskončni,prostosti popolni. Tam v dolini neskončni praznini, tam svet živi,in išče nov dih… Praznina načenja preprosta načela, pazijo roke se trdega dela, pazijo roke da ne trpijo, čeprav brez tega sploh ne živijo. A upanje zadnje se vrne nazaj, svet zdaj popoln je pa vendar zakaj, zakaj ni v praznini popolni praznini, kaj ga potegnilo je po ravnini? Bil je to duh življenske moči, da ne pojenjajo nove moči, zdaj spet potuje v novi luči, svet z nami naprej se suči. Od kot energija življenje popolnost, črna praznina in rahla odsotnost, to ne izvem niti iz zenlje, v njej pa še vedno raste to zelje. In v upanju nanje iščem odgovor, mali odgovor in majhno spoznanje, iščem v daljavi zagledam ga,pravi: življenje v modrosti popolni starosti, išči izkušnje v tejle mladosti. In pot se nova odpira mi zdaj, iščem izkušnje se vrnem nazaj. Izkušnje nabiram se več ne oziram, in v življenu več ne pavziram. *Roberto*

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|