Napisal/a Neva, v torek, 06. jun. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

S prebodeno dlanjo božam
izkrivljenost časa
v zlomu strasti,
neulovljivih vesoljnih kretenj,
ne vem čigave iznorene ideje
o iskreni nujnosti
lomljenja srca, ki se pretaka

v zlati tekočini omame.
Srečno nesrečna prijateljsko tonem v
poletavanju do zaprtega
okna in nazaj, ožgana od sanj,
spreminjam se v travo, mehko zeleno,
mirno se zibljem v vetru
z enim samim metuljem,
ki lahkotno pristaja
v mojih očeh....in za seboj pušča
prazno izvotljenost,
in me krade sedanjosti....

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)