Napisal/a Neva, v torek, 06. jun. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
S prebodeno dlanjo božam izkrivljenost časa v zlomu strasti, neulovljivih vesoljnih kretenj, ne vem čigave iznorene ideje o iskreni nujnosti lomljenja srca, ki se pretaka
v zlati tekočini omame. Srečno nesrečna prijateljsko tonem v poletavanju do zaprtega okna in nazaj, ožgana od sanj, spreminjam se v travo, mehko zeleno, mirno se zibljem v vetru z enim samim metuljem, ki lahkotno pristaja v mojih očeh....in za seboj pušča prazno izvotljenost, in me krade sedanjosti....
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|