Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Steklene zarje so te pobožale. Kričeče so me zbudile iz spanca in stekla sem bosa mimo vrtinca luči. Drsela sem z mozaiki cest, utripala s semaforji mavric, drgetala s skrivnostmi tem, ki so mi narisale tvoje oči in tvoja usta na platno razuma.
Bodi moj krik, moja blaznost, moja iluzija, stkana iz kilometrov utvar, iz neskončnosti utopij, ki jih ljubim za tvoje nebo.
Za tvoje nebo, ki bo padlo v moje vesolje, nekoč, ko bodo glasovi zastali v grlih in ko bo v spnikih krikov ostal le pepel. Nekoč, ko bo večnost le drobec na krilih dreves pripetih v milje obzorja…
nekoč…
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
