Napisal/a LORELLIA, v sobota, 10. jun. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Ko je globina pregloboka,
da bi šla skoz mračne milje,
in skozi tanke, krhke stene,
ki so kot domine in ki prežijo s svojimi kremplji
kot zveri na prvi plen...

...takrat pogledam.

Vidim tvoje zeleneče stopinje
Vidim tvoja krila
na mojih pretresenih tleh.
Vidim svoje sapice
na tvojih težkih smereh.

In spet sem ptica večnega sledenja.

Kdo so tiste kraljice,
ki potujejo vzneseno in pičijo kot kače
in ki jim pred prvim strahom zmanjka vseh besed?

Pa se potem kot skale
prikotalijo na nova tla,
na sveže prsti svoje biti,
na prave poti svojih cest.

Sloneče strmim v te globine
in v bleščeča vesolja bregov,
v zelenja in številke koledarjev
in v fasade in v načrte bogov.

sloneče strmim...

kdo so ceste, kdo njih gospodarji,
ki kraljevo gredo preko src
in mimo glav
in ki kraljicam dajejo pogum,
globinam le praznino?

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)