Napisal/a LORELLIA, v sobota, 10. jun. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Ko je globina pregloboka, da bi šla skoz mračne milje, in skozi tanke, krhke stene, ki so kot domine in ki prežijo s svojimi kremplji kot zveri na prvi plen... ...takrat pogledam.
Vidim tvoje zeleneče stopinje Vidim tvoja krila na mojih pretresenih tleh. Vidim svoje sapice na tvojih težkih smereh. In spet sem ptica večnega sledenja. Kdo so tiste kraljice, ki potujejo vzneseno in pičijo kot kače in ki jim pred prvim strahom zmanjka vseh besed? Pa se potem kot skale prikotalijo na nova tla, na sveže prsti svoje biti, na prave poti svojih cest. Sloneče strmim v te globine in v bleščeča vesolja bregov, v zelenja in številke koledarjev in v fasade in v načrte bogov. sloneče strmim... kdo so ceste, kdo njih gospodarji, ki kraljevo gredo preko src in mimo glav in ki kraljicam dajejo pogum, globinam le praznino?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|