Spokoj Mraka zaobjel temačno je meglico,
na mehanizirani ploskvi ji poiskal obupa jutra je družico. 
Kot cmok napake je odjadral z bolečo svetlobo nad kresnico,
z begavo spačenim peresom bleska očrtal obraza je matrico.

V matrico, kresnico meglice, da obelodanjen ni bil nihče.
Je zakopal snovanje negacije egotripa.
Blek, blek, blek!
Teman je gnus gobastega grala...

Gral novega dne je kot sveta smrt.
Blek, blek, blek, tako urejeno, da moraš spati.
Tako ustrojeno, da ne moreš urediti.
Blek, to je viva melodica, mavrica pisanega Mraka, ki trebi gnus kot solato vso rosnato.

Kot solato in vse zeleno gre v nič, vse gobasto pa v vse.
Blek; ne maraj zelenega, da boš živel.
Blek; izmuči se, da svet v tvojem niču načel kapljico bo resnice.
Blek; uživaj in motri jih z besedami, saj ne vedo kaj delajo!

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev) 

---