Brenkaš po strunah razpoloženja,
krpaš melodične luknje sistematično ob večerih.
Kakor da bi dihal polžje korake na obroke.
Kot da bi zgnetel še zadnji košček sistema.

Pavliharil si brezmejno in krilil,
in kriknil nad bremenom melodične strune,
ubrane po taktu kozmičnega gneva,
zastrte z dihom minljivega odseva rosnate meglice. 

Da le Jaz je vedel, gledal in videl,
da zgolj to je tisto, kar daje,
da ne veš, kaj bi, če to ti je vzeto,
da le po polžje odmisliš vsak odtenek zase.

In odvrtiš magijo smelega jutra kot kolo sreče.
Kot kolo vrteče, da te opeče ob krvavi zarji popoldne.
Ob krvavem svitu na spomin o stopljenem vosku žoltave sreče,
grenka je srca misel neizrečena včasih dopoldne.

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev) 

---