Jo srečal večkrat osamljeno,
kako fletno je stopicala,
elegantna v svojstveni pojavi,
nikogar ni pogledala.

Vznemirila ga nje posebnost,
a misel le,kako do nje
mikavnost ta ga je obsedla,
a um divjal,kako in kje?

Nastavljal se na vse načine,
dokler pogled ga ni zadel…
Naslonit moral se na steno,
kar klecnil je in obnemel.

Razvoj je bil enak plamenu,
predolgo žar je miroval,
s poljubi ga je dol najavljal,
njega, ki v raj bo oba poslal.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---