|
Krtova vztrajnost ali Spoznanje |
|
|
| Napisal/a mathea, v nedelja, 21. nov. 04 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Kopal je krt in kopal
Globoko je kopal
Nič ni videl
Pa je še vedno lezel naprej
Kot da natanko pozna svojo pot.
Grebel je in praskal
Bal sem se
A bil je tako zaverovan sam vase ,
da sem ga pustil pri miru.
Nisem ga več videl
Le vedel sem da je tam
Globoko.
Počasi.
Še globje.
Bolj se je približeval nečemu
Bolj me je skelelo
Čutil sem
In vedel…..
Sem in tja me je zabolelo.
Tako sunkovito
Da je tišina zakričala
V kriku njenem pa…
Nenadoma
Čeprav sem najprej težko verjel
Melodija je zasijala
Iztegnil sem roke ,
Da bi se je opil
Razprl sem krila duše
Da bi z njo se zlil
Ponesla so me krila
Visoko
Letel sem.
Nisem se več dotikal tal.
Nikogar več se nisem bal.
Nič več me ni bolelo.
Nič več me ni skelelo.
Le veter se s krili je igral
In nosil me
Tako milo
Da mi je pogled zastal.
Drsela sva tako
molče
Jaz in nebo
In spomnil sem se na krta
Ki se je tako vztrajno prigrebel
do korenin mojega stebla.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
