Krtova vztrajnost ali Spoznanje |
|
|
Napisal/a mathea, v nedelja, 21. nov. 04 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Kopal je krt in kopal Globoko je kopal Nič ni videl Pa je še vedno lezel naprej Kot da natanko pozna svojo pot. Grebel je in praskal Bal sem se
A bil je tako zaverovan sam vase , da sem ga pustil pri miru. Nisem ga več videl Le vedel sem da je tam Globoko. Počasi. Še globje.
Bolj se je približeval nečemu Bolj me je skelelo Čutil sem In vedel….. Sem in tja me je zabolelo. Tako sunkovito Da je tišina zakričala V kriku njenem pa… Nenadoma Čeprav sem najprej težko verjel Melodija je zasijala Iztegnil sem roke , Da bi se je opil Razprl sem krila duše Da bi z njo se zlil Ponesla so me krila Visoko Letel sem. Nisem se več dotikal tal. Nikogar več se nisem bal. Nič več me ni bolelo. Nič več me ni skelelo. Le veter se s krili je igral In nosil me Tako milo Da mi je pogled zastal.
Drsela sva tako molče Jaz in nebo
In spomnil sem se na krta Ki se je tako vztrajno prigrebel do korenin mojega stebla.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|