Stojim na robniku prepada,
iz njega veje mrzli zrak,
globina stene zatemnjuje,
na dnu zlohoten, grozen mrak.

Pogled mi šine v višine,
tam ni videt takšen strah,
preplavlja mi srce milina,
občutim razdvojenost, ta mah.

Na enem mestu dva občutka,
ki se nikdar ne spravita,
jaz pa stojim na istem mestu,
z občutkom, da me križata.

Občutek ta, je oko poslalo,
vneslo vame strah in mir,
kaj bo kasneje prevladovalo,
objasnil mi bo le moj vir.

Prav vsak je obseden z iskanjem,
iščoč povsod svoj sveti gral,
mnogi hitijo v avanture,
da bi našli ta največji dar.

Živimo sami – razdvojeni,
v večni borbi dveh moči,
sta vedno kriva Bog in Satan,
ker je naš vir še brez luči.

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)

---