Stojim na robniku prepada, iz njega veje mrzli zrak, globina stene zatemnjuje, na dnu zlohoten, grozen mrak.
Pogled mi šine v višine, tam ni videt takšen strah, preplavlja mi srce milina, občutim razdvojenost, ta mah. Na enem mestu dva občutka, ki se nikdar ne spravita, jaz pa stojim na istem mestu, z občutkom, da me križata. Občutek ta, je oko poslalo, vneslo vame strah in mir, kaj bo kasneje prevladovalo, objasnil mi bo le moj vir. Prav vsak je obseden z iskanjem, iščoč povsod svoj sveti gral, mnogi hitijo v avanture, da bi našli ta največji dar. Živimo sami – razdvojeni, v večni borbi dveh moči, sta vedno kriva Bog in Satan, ker je naš vir še brez luči. Komentiraj pesem na forumu. (1 komentarjev) |